Prodaja družinskega podjetja

Nižje premije pri prevzemu družinskih podjetij – zakaj?

Družinska podjetja se dandanes soočajo s številnimi izzivi. Med drugim se ves čas postavlja vprašanje, kako uspeti v današnjih poslovnih ekosistemih, ki se razvijajo vedno hitreje, hkrati pa ohraniti identiteto svojega podjetja.

Mnoga družinska podjetja zato spreminjajo utečene pristope poslovanja, številna izmed njih se tudi pri nas začenjajo posluževati združevanja podjetij ali gredo celo aktivno v prevzeme, ki presegajo zgolj golo sklepanje zavezništev. Različne študije, ki preučujejo prevzeme družinskih podjetij, po drugi strani ugotavljajo, da so premije, ki se izplačujejo pri prevzemu majhnih in srednjih družinskih podjetij navadno nižje od tistih, ki se izplačujejo pri prevzemu večjih podjetij.

Ali obstajajo bistvene razlike med združitvami in prevzemi družinskih podjetij in tistih, ki niso v družinski lasti? In, če da – katere?

Razkoraki, ki se ustvarjajo med lastniki malih in srednje velikih družinskih podjetij, njihovimi svetovalci in finančnimi skladi

Ne glede na to, ali se družinsko podjetje znajde na prodajni ali nakupni strani transakcije, vemo, da je pogled družinskih podjetij na združitve in prevzeme drugačen od pogleda preostalih komercialnih podjetij. Prva na transakcijo gledajo bolj čustveno, osebno izkustveno, njihov pristop k transakcijam je velikokrat nekonvencionalen v primerjavi z običajnimi pristopi.

Pri prevzemih družinskih podjetjih lahko identificiramo tri večje razkorake oz. vrzeli, ki se pojavljajo med lastniki, njihovimi svetovalci in skladi lastniškega kapitala, ko ti nastopajo kot vlagatelji:

• • Razkorak pri dostopu do financiranja. Ko gre za pridobivanje zunanjih virov financiranja, se mala in srednje velika družinska podjetja poslužujejo drugačnih tipov financiranja kot preostala podjetja. Po navadi sledijo konservativnemu vrstnemu redu pridobivanja sredstev, kjer raje posežejo po financiranju iz zadržanega dobička, posojil družine in prijateljev, morda subvencij. Investicije skladov privatnega kapitala pa so pri njih bolj redkost kot pravilo. Tako poslujejo z manj finančnimi sredstvi, kot bi bilo sicer mogoče. Raziskave so tudi pokazale, da večji kot so skladi zasebnega kapitala, manjša je verjetnost, da bodo investirali v mala in srednje velika družinske podjetja. Glavni razlog je po navadi neustrezna, premajhna velikost tarče. Podobno so mala in srednje velika družinska podjetja imela zadržan odnos do sodelovanja s skladi zasebnega kapitala. Zanimivo, velikokrat so v raziskavo zajeta majhna in srednje velika podjetja najela neustrezne svetovalce, ki so zaradi pomanjkanja izkušenj ter razumevanja procesov združitev in prevzemov še dodatno povečali razkorak med eno in drugo stranjo.
  • Razkorak v znanju. Mala in srednje velika podjetja po navadi niso poznavalci industrije zasebnega kapitala, vseh mogočih načinov financiranja transakcij in meril, ki jih skladi uporabljajo za presojanje o naložbah. Poleg tega v prodajnem procesu družinska podjetja običajno skladom zasebnega kapitala ne želijo razkriti finančnih podatkov, ki jih slednji potrebujejo za skrbni pregled. Raziskava je pokazala, da je razkorak v znanju bolj prisoten pri manjših družinskih podjetjih. Mala in srednje velika družinska podjetja pogosto niso vedela, kakšna je primerna cena za njihovo podjetje in so ga pogosto prodale pod ceno. Skladi zasebnega kapitala namreč običajno nimajo znanja o dinamiki znotraj družinskega podjetja in ga lahko napačno vrednotijo. Zato je ključno sodelovanje s svetovalcem, ki bo družinskim podjetjem znal razložiti vidik finančnih investitorjev ter pomagati oblikovati strukturo transakcije, ki bo sprejemljiva tudi institucionalnim vlagateljem.
  • Razkorak v pogledu na poslanstvo podjetja. V nekaterih študijah je bil zaznan odpor med lastniki družinskih podjetij in finančnimi institucijami, zlasti skladi zasebnega kapitala, zaradi različnih pogledov na cilje, ki naj jih podjetje zasleduje.

Kljub temu, da študije nakazujejo na to, da so družinska podjetja dobra investicija, so premije pri nakupu nižje

Številne študije kažejo na to, da so družinska podjetja dolgoročno boljša naložba kot ne-družinska podjetja. To velja pripisati posebni skrbi, ki jo družina vlaga v upravljanje in vodenje podjetja – bodisi družina skrbi za zaposlene in stranke, bodisi je bolj previdna pri poslovnih odločitvah, ima tradicijo in vlaga dodatne napore v razvoj podjetja za prihodnje generacije.

Kljub temu so v praksi premije za družinska podjetja običajno nižje kot tiste za preostala komercialna podjetja. Zato je sodelovanje s profesionalnim svetovalcem, ki ima izkušnje iz združitev in prevzemov ter iz večjih transakcij, kjer so običajno prisotni finančni skladi, ključno za premostitev razkorakov med lastniki in skladi ter posledično maksimizacijo nakupne cene za lastnike.

Povzeto po: LEP, T. (2020). The Value of Advisors to Business Owners in the Process of Selling an Equity Stake. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Ekonomska fakulteta.